Najstarejši priimki na svetu so nastali v Beneški republiki v 11. stoletju, kmalu za njimi so priimke dobili že nekateri prebivalci na Tržaškem in v Istri. Prve priimke prebivalcev iz Ilirskobistriškega pa najdemo v urbarjih posameznih gospostev iz konca 15. stoletja. Slovenci imamo tako priimke, ki so med najstarejšimi na svetu, so starejši npr. od angleških, nemških ali francoskih.
Priimki so nastali iz:
– osebnih imen: npr. Jenko, Vičič;
– krajevnih imen (iz imen naselij, gora, voda, dežel in ledin), imen narodov in poimenovanj za tip naselja;
– vzdevkov (posameznikovih lastnosti, imena živali, rastlin ali predmetov): npr. Dolgan, Možina, Škrlj;
– poklica ali stanu, rokodelstva, obrti: npr: Mežnar, Sluga, Zidar, Žnidaršič.
Prvi znan priimek iz Topolca najdemo v urbarju gospostva Prem iz leta 1498, to je Satler, ki je izvorno povezan z nemškim poklicnim poimenovanjem Sattler. To pomeni “sedlarja” oziroma nekoga, ki se poklicno ukvarja z izdelovanjem sedel. Priimek se kasneje v vasi ne pojavlja več, lahko pa se je že iz tega časa obdržalo hišno ime Županovi, kar tudi najdemo zapisno v omenjenem urbarju. Prav tako je v urbarju zabeleženo ime Janez (Jannes), iz katerega je izšel priimek Jenko, ki je še danes pogost priimek na Topolcu.
Obvezno zapisovanje imena in priimka (dvoimenskost) in dedno prenosljivega nespremenljivega priimka, ki ga ima moški od rojstva do smrti, pri ženskah pa se spreminja samo s poroko, pa je bilo na Slovenskem oziroma v Habsburški monarhiji uvedeno v drugi polovici 18. stoletja z reformami vladarice Marije Terezije in Jožefa II., natančneje s konskripcijami prebivalstva v letih 1770/71. Priimki, ki so jih uradniki tedaj zapisali, so prvič postali obvezni in se odtlej niso smeli spreminjati. Do tega obdobja marsikateri posameznik, zlasti iz najnižjih slojev, sploh ni imel priimka ali pa ga ni uporabljal, ker za to ni bilo prave potrebe. Na drugi strani se je priimek neke družine zaradi selitev, denimo z ene kmetije na drugo, neredko zamenjal s prevzemom hišnega imena novega bivališča. Uradna dvoimenskost je imela v drugi polovici 18. stoletja poseben pomen tudi za evidenco vojaških obveznikov, saj je bila takrat uvedena tudi vojaška obveznost.
V seznamu lastnikov zemljišč, ki je del franciscejskega katastra iz leta 1829 zasledimo na Topolcu naslednje priimke: Barbiš, Čeligoj, Dougan, Jenko, Mežnar, Primc, Rolih, Skok, Sluga, Šircelj, Škrab, Škrlj, Vičič, Zidar in Žnidaršič.
Kot lastnik enega zemljišča je naveden tudi Peter Aleš, takratni vikar na Premu. Peter Aleš (1786-1868) spada med najpomembnejše slovenske kmetijske teoretike iz sredine 19. stoletja. Pospeševal je razvoj živinoreje, čebelarstva, svilogojstva, na našem območju pa predvsem sadjarstva. Na Premu in v Jelšanah je ustanovil drevesnici, ki sta bili med prvimi na Slovenskem.
| Priimek | Pomen |
| Barbiš | izhaja lahko iz označevanja “sina bradatega človeka”, lahko pa je nastal iz imena Barbara |
| Dougan (Dolgan) | prvotno vzdevek, označeval je visokega, vitkega človeka |
| Jenko | izhaja iz osebnega imena Janez |
| Mežnar | izhaja iz poklica, oskrbnik cerkve (prižigal je sveče, zvonil), cerkovnika |
| Primc | najverjetneje izhaja iz imena Primož, priimek lahko izhaja tudi iz določenega položaja v družbi (princ) ali pa označuje nekoga, ki je bil v službi princa |
| Skok | izhaja iz besede skok, ta pa iz glagola skočiti, uskoki so bili begunci pred Turki iz južnoslovanskih območij, ki so nato iz slovenskega ozemlja napadali turške enote, začetni U- je večinoma odpadel in tako so Uskoki večinoma postali Skoki |
| Sluga | izhaja iz poklica, nekomu je služil, pomagal |
| Škrab | lahko bil izpeljan iz onomatopoetične osnove škrab (škraba – narečno klepetulja) |
| Škrlj | lahko izhaja iz poimenovanja kamna skrilavca (skril, škrli) ali iz poimenovanja za ptiča škrjanca |
| Vičič | lahko je nastal iz osebnih očetovih imen Vid, Ludovik, Ludovico ali iz staroslovanskega imena Viden, lahko gre tudi za poimenovanje priseljenca iz zaselka Vičiči pri današnji Novi Gorici |
| Zidar | izhaja iz poklica, lahko tudi iz poklica sitar, saj je bil v matičnih knjigah iz 19. stoletja zapisan kot sidtar |
| Žnidaršič | izhaja iz poklica krojač, žnidar, ki mu je dodano priponsko obrazilo -ič, priimek torej pomeni “žnidarjev sin” |
V Zapisniku dolgov in dolžnikov cerkve sv. Štefana na Topolcu iz 9. maja 1865 so zapisani še drugi/novejši priimki na Topolcu. To so: Grlj, Možina in Špilar.
| Grlj | naj bi izhajal iz besede “grliti” (objemati) ali iz zvoka oziroma glasu (grljenje ali grgljanje), ki je bil značilen za neko osebo |
| Možina | izhaja iz značilnosti človeka – velik mož |