Hišna imena spadajo med zemljepisna lastna imena in označujejo domačije v naselju in pripadajoče posesti ter ljudi, ki na teh domačijah živijo. Hišna imena so nastala iz potrebe po lažjem ločevanju domačinov med seboj in so se na domačijah obdržala kljub menjavi lastnikov in njihovih priimkov. Hišna imena so bila tudi osnova družinskih imen in imen naselij, zato so dragocen del kulturne dediščine in zgodovine kraja.
Hišna imena glede na izvor delimo na:
– hišna imena iz osebnih lastnih imen – običajno po imenu gospodarjev ali gospodinj: Lukotovi, Barbrnovi, Uršni …;
– hišna imena, nastala iz priimkov: Zdarjovi, Možinovi …;
– hišna imena, nastala glede na lokacijo domačije (iz občih geografskih in pokrajinskih pojmov, iz lastnih geografskih imen, iz poimenovanj grajenih objektov): Spodorehovi;
– hišna imena, nastala iz lastnih geografskih imen, ki niso vezana na lokacijo domačije, temveč na poreklo gospodarja: Krančovi;
– hišna imena iz poimenovanj za poklic, status ali značilnosti gospodarja: Pwštarjovi, Ž’panovi, Kovačovi …;
– hišna imena, nastala iz statusa ali funkcije stavbe: Mežnarija;
– hišna imena, nastala iz poimenovanj rastlin in živali.
Na Topolcu je iz leta 1945 ohranjen seznam s hišnimi številkami (stare so iz druge polovice 18. stoletja, nove pa so kasneje dopisane in so iz obdobja po drugi svetovni vojni), takratnimi priimki gospodarjev in hišnimi imeni.
Hišna imena so na seznamu prirejeno zapisana kot Samsa, Poštar, Možina, Zupan …, čeprav vaščani na Topolcu pogovorno uporabljajo hišno ime v obliki “čigavi” oziroma v obliki “pri”: Sansovi/Pr Sansovh, Pwštarjovi/Pr Pwštarjovh, Možinovi/Pr Možinovh …
Poleg izvornih hišnih imen, ki jih je 52, so na seznamu tudi hišna imena potomcev prvotnih domačij, ki so si preselili ali pa zgradili nove domačije, hišna imena pa izhajajo iz prvotne domačije: Tone Jurjev, Tona Blažova, Janez Šišnikov …
V srednjem veku so bile kmetije (hube) v vaseh podložne različnim fevdalnim gospostvom. Zemljiška gospostva so bila tudi središče deželskih sodišč, to je najnižjih teritorialno zaokroženih upravno-sodnih enot. Deželska sodišča so bila pristojna za sojenje v primeru večjih kaznivih dejanj, imela so policijsko oblast, opravljala pa so tudi vojaško-mobilizacijske funkcije. Deželska sodišča so se formirala v 13. stoletju.
Vaško organizacijo je stoletja utelešala soseska, ki je bila podrejena deželskemu sodišču. Soseska je razpolagala s skupno, srenjsko zemljo. To so bili pašniki, gozdovi in vodovje. Na čelu soseske so bili vaški starešine.
V drugi polovici 18. stoletja se je pomen sosesk manjšal. Glavni razlog za pešanje pomena soseske so bili ukrepi Marije Terezije, zlasti prisilna delitev skupnih pašnikov, pa tudi postopno spreminjanje sistema kolobarjenja (opustitev prahe) in uvajanje hlevske živinoreje. Kmetije so postajale bolj individualizirane.
Soseska je vzporedno z individualizacijo kmečkih gospodarstev izgubila pomemben del dotedanjih funkcij. To je bila ena največjih sprememb v zgodovini slovenskih vasi.
Na drugi strani pa se je v obdobju vladanja Marije Terezije večal pomen nove lokalne enote, ki je imela povsem administrativno vsebino, to je konskripcijskega kraja ali števnega oddelka. Gre za upravno-statistično naselje v današnjem pomenu besede.
Konskripcijski kraji so bili uvedeni leta 1770 za potrebe vojaškega nabora ter z njim povezanega ljudskega štetja, v statistikah pa so se odtlej pojavljali kot kraji (danes naselja). V krajih, tudi v vasi Topolc, so v omenjenem letu vse stanovanjske stavbe oštevilčili od 1 dalje.
Hišna številka je bila vidna in je zunanjemu svetu sporočala pripadnost hiše določenemu kraju. Hišne številke na Topolcu so ostale enake vse do srede 20. stoletja.
Dolgotrajna nespremenjenost iste številke pri določeni hiši je imela pri njenem identificiranju in identiteti podobno vlogo kot hišno ime.
