Obdobja turških vpadov
Na današnje slovensko ozemlje so Turki vpadali v več fazah oziroma obdobjih.
1. obdobje: 1408–1415
Leta 1408 so Osmanski Turki prvič vdrli na slovensko ozemlje, in sicer v okolico Metlike. Do leta 1415 sta sledila še dva kratkotrajna roparska napada. Ti vpadi manjših turških čet so bili povezani z napadi Turkov na Hrvaško in Ogrsko.
2. obdobje: 1469–1483
To je bilo obdobje najhujših turških vpadov na slovensko ozemlje. V tem obdobju jih je bilo več kot trideset. Cilj Turkov je bil izčrpati in nato zasesti slovenske dežele. Kratkotrajnim roparskim vpadom so se pridružili takšni, kjer so številčno močne enote turške vojske pustošile dva ali več tednov, izjemoma tudi več mesecev. Vpadi so segali v vse slovenske dežele in še naprej v Furlanijo. Najbolj je bila na udaru Kranjska.
3. obdobje: 1491–1498
Za to obdobje so značilni manjši roparski napadi, ki so jim bile izpostavljene Dolenjska, Notranjska ter okolica Celja in Ptuja.
4. obdobje: 1522–1540
V tem obdobju so bili pogosti plenilski vpadi (več kot šestdeset), vendar številčno manjših napadalnih enot. Cilj so bila obmejna področja Notranjske, Dolenjske in Krasa, kjer so imeli osmanski Turki v času pohodov na Dunaj namen zadrževati del krščanske vojske. Po letu 1540 so bili vpadi Turkov zelo redki. Leta 1559 so Turki zadnjič vdrli na Kranjsko, po letu 1600 pa le še nekajkrat v Prekmurje.
Protiturška obramba
Do leta 1521 je bila protiturška obramba na Slovenskem slabo organizirana, slabo je bila organizirana obveščevalna služba. Kasneje je bila obveščevalna služba organizirana sistematično. Obstajali so trije koncepti infrastrukture: gradovi, tabori in straže. Obveščali so se s kresovi, topovi, kurirji in zvonovi. Dežela Kranjska je bila razdeljena na četrti, območje Topolca je spadalo pod Istro in Kras.
Glavne signalne postaje z opozorilnim ognjem in opozorilnimi streli, ki so bile pod deželno oskrbo so bile: Klana, Učka, Lisac, Gotnik, Šilentabor, Postojna. Poleg glavnih signalnih postaj so kmetje skrbeli še za številne signalne točke.
Nad vasjo Podtabor, ki glede na pisne vire, takrat še ni obstajala, je bila verjetno proti koncu 15. stoletja zgrajena utrdba imenovana Podtaborski grad. Janeza Vajkarda Valvasorja je ob konca 17. stoletja zapisal: «V skalo gre velika luknja, v kateri je razsežen prostor in razni, od naravne roke, zgrajeni oboki. Spredaj pa je zidana stena in stopnice, ki so jih človeške roke v skalo vsekale, da moreš gor.« Domnevno je utrdbo dal zgraditi Bernardin Raunach. Utrdba je bila podružnica gradu Prem ter skladišče pridelkov in zatočišče za ljudi iz bližnjih vasi.
V začetku 14. stoletja so si plemeniti Raunachi domovanje uredili, kjer je sedaj dvorec Ravne na Pivškem. Bernardin je dal skupaj z očetom Jakobom III. na Šilentabru leta 1471 postaviti grad in okrog njega obzidje. Nastal je največji utrjeni kompleks na Slovenskem, ki je služil za zaščito pred Turki. Šilentabor je bil ob turških napadih tudi zborno mesto za konjenike in strelce iz Istre in Krasa, to je iz ozemlja ene izmed četrti dežele Kranjske. Družina Raunach je imela takrat v fevdu med drugim tudi gospostva Prem, Ratečevo Brdo oziroma Turn, Švarcenek in druga, Bernardin pa je bil tudi oskrbnik cesarskih posestev v Postojni in Senožečah ter odposlanec kranjskih deželnih stanov.
Posledice turških vpadov
Glavna posledica turških vpadov je bila opustelost vasi. V urbarju premskega gospostva iz leta 1498 so bile na Topolcu zabeležene štiri kmetije, od tega so bile tri puste. Tako je bilo tudi v drugih vaseh na današnjem ilirskobistriškem območju ter tudi drugod. V gospostvih Devin, Senožeče, Prem in Vipava je bilo zapuščenih okrog 30% kmetij, na ozemlju postojnskega gospostva pa je bilo od skupno 359 kmetij pustih kar 136 (38%). Tudi sicer je bilo zaradi turških vpadov najbolj prizadeto območje Primorske, Notranjske, Dolenjske ter območji Celja in Ptuja. Na opustele kmetije so začeli sčasoma naseljevati prebege ali uskoke. To so prebivalci južnoslovanskih območij, ki so pred Turki pribežali do današnjega slovenskega ozemlja. Na ta proces nas še vedno spominjajo priimki Skok, Turk, Hrvatin, Bizjak …, na Topolcu tudi del vasi imenovan Turski krej in hišno ime Pr Turkovh.
Vzpon osmanskih Turkov
V začetku 14. stoletja se je na področju Male Azije uveljavil Osmanov emirat, začel se je vzpon osmanskih Turkov. V naslednjih desetletjih so osvojili Malo Azijo, Bližnji vzhod in velik del Balkana. V začetku 15. stoletja so začeli vpadati na današnje slovensko ozemlje. V bitki pri Mohaču so leta 1526 porazili še Ogre in začeli ogrožati habsburške dežele (leta 1529 so prvič oblegali Dunaj, leta 1683 še drugič, obakrat so bili neuspešni).
