Otroštvo, prehrana in običaji
V preteklosti je bilo otroštvo na Topolcu, kot tudi drugod, tesno prepleteno z delom. Otroci so se po navadi pazili sami, manjše pa so varovale tudi starejše ženske – babice, tete. Nasploh je bilo tet in stricev v tistem času v vasi veliko. Že majhni otroci so pomagali pri različnih opravilih. Največkrat je bila njihova naloga prinašanje drv v hišo, šli so po manjše stvari k sosedom, sorodnikom, v trgovino. Malo večji otroci so nato nosili hrano – dojužnik delavcem na polje, v času počitnic pa so imeli še številne druge naloge. Zjutraj so počistili hlev, odgnali živino, predvsem krave, na pašo, deklice so tudi pomolzle krave, sekali so drva, grabili seno, skoraj izključno delo otrok je bilo razkopavati “rede” (raztresati seno, ki je bilo v vrstah), nosili so mleko v posodah (kanglah) na zbirno mesto v vasi, kjer so mleko nato naložili na voz, ki je odpeljal mleko v Trnovo.
Otroci iz vasi Topolc so se v prostem času po navadi zbirali pri cerkvi, poleti pa tudi ob reki Reki, kjer so se kopali. Dečki in deklice so se kopali ločeno. Ob prostih trenutkih so se igrali različne igre. Ene, kot so recimo skrivanje in železni most poznamo še danes, druge pa so utonile že zdavnaj v pozabo. Te so bile uclanje, igra z dušami (gumbi), picanje in zbijanje koze. Pri uclanju so naredili s peto v zemljo luknjico. Pri igri je lahko sodelovalo neomejeno število otrok, ki so stali na določeni razdalji od luknjice v krogu. Vsak je vrgel kroglico proti luknjici. Kroglica je lahko padla v luknjico že v prvem poskusu ali pa si jo nato s kazalcem porinil (to so imenovali uclanje) v naslednjih poskusih v luknjico. Pri igri z gumbi so na tla narisali kvadrat in ga z narisanimi črtami razdelili na štiri dele. Nato so tudi tu stopili okrog kvadrata in metali gumbe proti kvadratu. Vsak igralec je moral gumb spraviti v enega izmed kvadratov. Picanje so se igrali večji dečki, pri tem pa so uporabljali britev. Britev je v tistem času imel vsak deček, dobil jo je lahko za rojstni dan, birmo in podobno. Britev so nato z različnih delov telesa (začeli so z dlanjo, končali pa z glavo) metali v tla. Britev se je morala z rezilom zapičiti v tla. Pri tej igri je imel tisti, ki je bil najslabši, še eno nalogo – zdiranje klinčka. Soigralci so vsak z enim udarcem britve lesen klinček zabili v zemljo (več kot je bilo igralcev, globlje je šel klinček v zemljo), najslabši igralec pa je nato moral ta klinček z zobmi izdreti iz zemlje.
Kozo so zbijali največkrat na paši. Tu so najprej našli primerno palico s tremi izrastki in jo zabili v tla. Iz določene razdalje, ki so jo označili s črto, so nato metali palice v to vejo, ki so jo imenovali koza. Eden izmed igralcev je bil paznik, v rokah je držal svitek. Če je nekdo zadel palico in je ta padla, je moral steči čez črto po svojo palico h kozi. V tem času je moral steči čez črto h kozi tudi paznik in jo poravnati. Ko je to storil, je vrgel svitek v igralca, ki je podrl kozo. Če je svitek igralca zadel, igralec pa se še ni vrnil za črto, je ta igralec postal paznik, če pa je že pretekel črto ali pa če ga svitek ni zadel, so igro nadaljevali.
Prehrana je bila skromna. Za zajtrk so skoraj izključno jedli polento ali močnik in mleko, včasih tudi ječmenovo kavo in kruh. V času večjih opravil na polju so dopoldan imeli še “dojužnik”, po navadi so takrat jedli krompir in zelje. To so zabelili z mastjo, včasih so temu dodali še ocvirke. Za kosilo so jedli joto, takrat so temu rekli le zelje. Poleg pa so lahko skuhali še makarone (kosi testa, ki so jih skuhali v slanem kropu), testenine, njoke, belo krompirjevo polento z jetrno klobaso, krompir pečen v pečici, lahko so mu dodali tudi panceto (slanino) in podobno. Za večerjo so imeli zopet močnik, polento, krompir ali tudi riž z mlekom. Boljšo hrano pa so imeli seveda ob različnih praznikih, kot so krst, obhajilo, birma, poroka, shod.
Prvo sveto obhajilo so imeli v prvih desetletjih 20. stoletja nekateri otroci iz vasi Topolc na Topolcu, drugi pa v Trnovem. Tisti, ki so imeli obhajilo v Trnovem, so v samostanu ali v župnišču dobili zajtrk – kavo in malo boljši kruh, kosilo so imeli nato doma. Tisti pa, ki so imeli obhajilo v cerkvi na Topolcu, so nato skupaj priredili kosilo. Kosilo je potekalo v enem izmed gospodarskih poslopij v vasi. Za kosilo so imeli juho, meso, krompir, nato pa še potico, pršut, šarkelj in tudi vino, ki so ga kupili v gostilni. Otroci iz vasi so velikokrat ob tej priložnosti pripravili tudi predstavo, ki so jo zaigrali po kosilu.
V vasi je bilo veselo tudi ob shodih, ko so praznovali god svetnika, zavetnika vaške cerkve. Ob shodu so se na domačijah zbrali sorodniki in prijatelji. Za kosilo se pripravili podobne jedi kot pri obhajilu in drugih slovesnostih.
Vir: https://www.kamra.si/album-slovenije/na-jezu-reke-reke-topolc-1936/ (Pridobljeno: 8. 2. 2025)