Mlina in žagi
Mlin na Topolcu je bil zgrajen najkasneje konec 18. stoletja (mogoče leta 1796), stavba je vrisana tudi v franciscejskem katastru, ki je začel nastajati leta 1823. V prvi polovici 19. stoletja so ob mlinu postavili še prvo žago oziroma pilo.
Mlin in žaga sta bila zgrajena ob jezu na reki Reki. Jez je dala zgraditi avstrijska oblast, lastniki mlina in žage so dobili koncesijo za uporabo jezu.
Mlin je bil najprej v lasti družine Barbiš. Leta 1859 se je vdova Marija Barbiš poročila z Jožefom Možina, ki je prišel iz Soz in je dogradil še drugi mlin in žago. Dokončno obliko je stavba dobila leta 1891.
En mlin in ena žaga sta ostala kasneje v lasti družine Barbiš, lastniki drugega mlina in žage pa so bili potomci Marije in Jožefa Možine, najprej sin Anton, nato pa njegovih šest otrok, z žaganjem se je ukvarjal predvsem sin Anton.
Žagarstvo je dajalo velike zaslužke predvsem v drugi polovici 19. stoletja. To je izkoristil tudi Jožef Možina in leta 1879 zgradil mogočno hišo, približno 50 metrov nad mlinom in žago, ob nekaj let prej dograjeni glavni cesti Ribnica-Ilirska Bistrica.
Mlina sta imela dva para kamnov, za črno in belo moko ter stopo, to je leseno napravo, v kateri se je s tolčenjem odstranjevalo trši ovoj žitnih zrn. Mlin družine Barbiš je prenehal delovati okrog leta 1960, mlin družine Možina pa že leta 1912. Žagi sta bili venecijanki. Poganjala ju je voda, ki je pritekala na veliko vodno kolo in vrtela os. Na os je bila pritrjena ojnica, ki je pretvarjala vodoravno silo v navpično. Postopek žaganja hlodov v deske je potekal s premikanjem žaginega lista gor in dol. Žaga družine Barbiš je imela en list in je lahko zrezala kubični meter lesa v 16 urah, žaga družine Možina pa je bila »duplarca«, imela je dva lista, njena zmogljivost je bila do 3 m3 na dan. Na žagah so žagali vse vrste lesa, največ topole (jance) in cere. V prvi polovici 20. stoletja je cvetela kupčija z žaganim lesom oziroma bukovimi in jelovimi deščicami (tavoletami), ki so bile namenjene izdelavi zabojev za južno sadje (za agrume, dateljne, rozine).
Po drugi svetovni vojni, nekje do leta 1960, sta obe žagi rezali predvsem les kmetov, domačinov, ki so ga uporabljali za obnovo in izgradnjo domov. V tem obdobju so žagi tudi posodobili s turbinami, to je s pogonskim strojem z lopatami, ki je spreminjal pogonsko energijo vode v mehansko delo. Barbiševa žaga je obratovala nekje do leta 1960, zadnji lastnik dejavnega mlina in žage je bil Rudolf Barbiš. Možinova žaga pa je delovala do konca 70. let 20. stoletja.
Območje ob jezu, mlinu in žagi je bilo ves čas zbirališče vaščanov, mladine in otrok, tu so vaščanke prale perilo. Tu so se izmenjevale novice, ideje, saj so sem prihajali številni okoliški kmetje, ki so v mlin vozili žito, na žago pa hlodovino.
